Ta, en dan v letu, 19. januar, ko je zapadlo tolk snega, kot ga ni prej 3 mesece. Ker ga ni nič. In si rečeš.....wow, lej to, kolk je lepooooooo zimaaaaaaaaaaaaaaaa za en dan, 2, mogoce 3 ....

Jaz sem šla ven. Namesto da bi skidala okoli avta in cel avto, sem si nataknila superge in šla k stranki peš. 80 letnemu gospodu, ki me vsak torek in petek čaka nestrpno da pridem na obisk. Da se sprehodiva, poklepetava, skuhava kosilo in nasmejiva. 

4.5km v eno smer. Po gozdovih in poljih. Nisem hotela iti po cesti, ker ni bila splužena pa tudi...zakaj bi motila moj mir z zvoki avtomobilov, ki švigajo mimo mene. NE!

In ko sem vstopila v hišo, in ga pogledala sem vedla da je to TO! On rabi mene in jaz rabim njega. 

Kako to mislis Tina?

On si želi samostojno hodit, jaz si pa ne želim nehat hodit. On imam mene za motivacijo, da se ne neha truditi hoditi telovaditi in hoditi s hojco ko sem pri njemu, jaz imam njega za motivacijo, da se ne smem zasedeti. 

In tako se ta miselnost nadaljujeje iz dneva v dan. 

Smešno je, ko ljudje, ki mislijo, da ne motivirajo v bistvu najbolj motivirajo in zmotno je, da mi, jaz in ostali športniki, mislimo, da motiviramo samo tiste ki lahko pa nočejo. 

VSi rabijo/rabimo nekoga da nas povzdigne iz samoumevnosti. 

SREČA Je notranji občutek, ki je nezamenljiv. Je tisto nekaj kar se ne da opisati, pa vendar vemo, kdaj smo srečni in kdaj nismo. VIKEND PAKET SREČE, KI BI GA ŽELELA DELITI.

V soboto sem šla na mojo najljubšo klopco. So kotički, ki sprožajo posebne občutke in to je eden izmed njih. Ta klopca, 1200m visoko, je najlepša na tem planetu. Zame. Skok čez dva potočka in po stezici gor gor gor gor obkrožena z neverjetno lepimi razgledi. Za nameček pa pri kmetiji kupila še domačo skuto in sir z drobnjakom

V nedeljo smo se odpravili na Veliko Planino. Janez, Mladen in jaz-vodička kresnička Iz kolesa smo pognali noge v hojo, in iz asvalta zakorakali po gorskih poteh. Težko je z besedami opisati druženje, ker je bilo tako ... Srečno. Vsak od nas je bil cel dan v trenutku sreče in sproščenosti. Odkriti pogovori, humor, tempo hoje spročen. 22 gorskih kilometrov v soncu, megli in vetru je bilo potrebnih da smo se na koncu dneva objeli z veseljem. Druženja so res nekaj najlepšega. Kdaj se dobimo naslednjič sporočim kmalu. Z idejami pa me lahko obsujete v zasebnih sporočilih

Danes zjutraj. Mami me je pričakala v kuhinji v majici, katero sem ji , ko je prišla iz bolnice obesila v sobo in ji rekla, da naj jo gleda in naj jo opozarja na to, da si želi svoje življenje dati v stare tire. Zadnji korak v programu rehabilitacije. Jutranja telovadba in sprehod. Srečen trenutek zame in zanjo. Res sem ponosna na to zgodbo. Ker šele tako res spoznam, koliko sem sposobna in koliko lahko nekomu, ki potrebuje pomoč dam.

Kronološko:25. september: padec, nepokretna. Diagnoza: močno vkleščen išiasni živec (bolečine neznosne) in zelo huda obraba hrbtenice. 28.september: sprejeta v bolnico. Nepokretna - tam sva naredili prvih nekaj korakov s hojco. 6. oktober: prihod domov. Program: telovadba (najprej v postelji nato stoje), masaža hrbta, noge, stopal vsak dan. Miganje. Gibanje. Zdrava prehrana. Pozitiva. Rezultat: Lahko normalno telovadi, lahko hodi. Je popolnoma samostoja in happy k raketa. Vse ostale kar jo teži so pa EMŠO zadeve, ki nas čakajo vse nas.

Sreče se res ne da kupiti. Ni povezana z materialnim svetom. Ta občutek je res notranji in vsak ga drugače občuti. Je pa najlepši. In za takimi občutki moramo hrepeneti vsak dan. Nekomu ga sproži to, nekomu ono. To so momenti, ki naredijo življenje lepše in dajo posebno melodijo srcu in telesu.

Na Zdravje Iin še na ogromno SREČNIH TRENUTKOV, DNI!

Ha, niti nisem vedla točno na kak event grem, le da nas bo ogromno. Borut, Uroš in jaz smo šli skupaj tja. V soboto smo prevzeli štartne številke in puzzle v moji glavi so se počasi začele sestavljati. Tukaj sem, v moji najboljši formi. V nedeljo sva z Borutom imela štart ob 20:00, Uroš ob 20:45. Noro! Najprej greš čez kontrolo kolesa, nato kontrolo lučk in odsevnikov in potem počasi proti štartu. Vseh kolesarjev je bilo 6749. In ko pomisliš, da so vsi tam zato, da so na najstarešem kolesarskem dogodku na svetu in da odpeljejo teh 1230km je MIND BLOWING. Jaz sem bila pozitivno tempirana bomba na štartu. Komaj sem čakala da speljem. Že v naprej sem vedla da bo velikoooo lažje kot Dirka v Bosni, in sem res komaj čakala da se zapeljem po tej "ravnini". Moja številka Q047. In premišljujem v glavi: A B C D E F G H I J K L M N O P Q .... a tolk jih je pred mano s tem da so eni začeli že v soboto. V vsaki od črk se je skrivalo 300 ali 500 kolesarjev.

1...2...3... ŠTART. Borutu po 200m začne nekaj ketna nagajat in reče: "Ti kar pejt naprej." (Z Urošem se nismo videli. Žal pa je pokasiral hud padec in si zlomil ključnico) Kaj točno se je v tistem trenutku zgodilo v meni nimam pojma, amapk šla sem k raketa in prehitevala enga za drugim. Dokler nisem kar naenkrat začela srečevati kolesarje z G in H skupine. Ful mi je dogajal. Nakar se ob mojem prehitevanju ob bok meni pripelje 20-letni kolesar in reče: ooooo, good race! Very strong! Ha ha vštric sva peljala kar nekaj časa, čist naspidirana kot da sva na 50km dirki, ne pa na 1230km Tistič enkrat, da sva se znajdla v grupi kolesarjev je bilo zame usojeno da grupe zame niso. En je zabremzal, en je začel opletat z balanco in sem že s kolesom zapeljala čezenj ...Booom! En padec je zame dost da si rečem, da to ni zame in da ne bom odvisna od drugih kolesarjev..... solo ali vštric DA, ostalo nej prakticirajo drugi. Trasa pisana meni na kožo. Vse. Od ravnine, do klancev. Teh je bilo res ogromno, amapk so mali in jih je veliko. Za nekoga zna biti izjemno psihično naporno, meni je bilo kot bi se vozila po Goričkem. Gor, dol, gor, dol....biljonkrat. Čisti užitek in čeprav se je vidlo po 50ih urah na obrazu da sem utrujena, moja duša ni bila utrujena. Ta občutek, da se odklopiš, da si tam in delaš nekaj v čemer uživaš je edinstven.

Prvič v življenju se mi je zgodilo, da Garmina nisem potrebovala. Ne za sekundo, ne za uro, ne za dan. Proga je bila tako vrhunsko označena, vseh 1230km, da ga ne potrebuješ. Vsak ovinek, vsako krožno križišče, vsaka ravnina. Nemogoče da se zgubiš, da greš iz proge. Table so povsod. In tako maš možnost, da namesto na garmin gledaš okoli sebe in občuduješ svet. Lahko klepetaš. Noro, s kom vse sem imela to možnost. S kolesarji in kolesarkami iz Francije, Filipinov, Malezije, Pakistana, Čile, Amerike, Anglije, Irske, Rusije, Hrvaške, Japonske, Italije, Indije, Grčije, Avstralije in Havajev. OMG! Meni se je kar rolalo. In tolk ene pozitive. Avstralca je tolk ponoči zeblo, da je imel dolge rokave, dolge hlače, galoše, rokavice, buff in podkapo na sebi. Pakistanci so bili že podnevi napravljeni kot jaz pri -10. Nekateri so imeli na hrbtu toliko prtljage, da si mislil da bodo cel mesec potovali. Res, toliko raznoligega folka, da moje Conversice niso prišle do izraza in tudi nisem bila edina, ki nisem bila zapeta "No clips for me too" je rekel Indijc. In kolesaaaa.....aaaaaahhhhhh sej so nova lepa ker izgledajo kot rakete, ampak proti lepim oldtimerjem se skrije vsaka nova specialka. Francozija, s katero sem nekaj časa klepetala je vozila kolo od dedka. On je vozil PBP dokler je šlo, nato pa krono predal njeni mami, očetu in njej.

Nikoli nisi na cesti sam. Vedno je nekdo pred teboj in nekdo za teboj. Uradni check pointi noro dobri. Kot npr pri nas štarti s tem da so imeli oni še dva SECRET Check pointa. Kar tam....nekje, si prišel do njih in so te štempljali. V slučaju da bi kdo goljufal, te štempiljke nebi imel Organizacija je tako zelo dobra, da ne rabiš skrbet ne za hrano, ne za spanje, ne za wc, ne za nič.

Prvič sem spala na polovici. S Havajko, s katero sva se kar skupaj prepričali da sva zaspani Ona je spala pol ure manj od mojih 2 ur. Crazy, kako telo deluje ko sem v akciji. Se oblečeš in greš spet uživat. Ampak ko glava in oči več ne delajo se moraš ustavit in tako sem jaz en pit stop naredila kar na okrepčevalnici ob cesti, kjer so imeli camping stole To je bilo vse kar sem rabila. Da odmorim, da izklopim, po balkansko. Zen. Koliko kolesarjev je ob cesti in na postojankah spalo na tleh je noro, Kar enostavno padejo dol. Na eni od postojank me je "zahakljal" bivši profi kolesar. OMG! je mislu, da mu ne bom mogla parirati.....ra ta ta ta zmotu se je! 90km, sva bla usklajena k raketi. Res, ne morem verjet kolk lepo sem vozila. Tolk, da sem se pol folirala na postojankah in se slikala, jedla, pogovarjala....moj vibe je bil "nikamor se mi ne mudi", dokler nisem bila na kolesu. Tam sem pa uživala.

Ne smem pozabiti omenit, da je bila največja zmaga to, da sem nosila slovenski dres. Ooooooo Slovenieeeeee...Pogačaaaarrrr. Vsi so vedli točno iz kje sem in kam spadam. Ful lepo. Najlepše. Ampak se mi je mal strgal....i need a new one

Vzdušje je daleč od tekmovalnega tam in res nisem čutila, da bi kdo delal na rezultatu. So pa vsi lovili svoj kvalifikacijski čas. Jaz sem ga imela 90h na razpolago. Preveč zame v tistem trenutku. Šele dan, dva, tri po dogodku sem zaznala da je čas ipak tisto kar šteje. Oh, moja logika. Vedno mislim, da v rekreativnem svetu čas ne šteje in vedno se zmotim. Moj za mene je bil

Bom šla še kdaj to odpeljat. Z NAJVEČJIM VESELJEM, ker je res vrhunska organizacija in ljudje....aaaaaaaaaaaaaaahhhhhhhh. Noro koliko nitk se splete v 84-ih urah. Priporočam vsakemu.

Pa še malo statistike:Vsega skupaj je bilo prijavljenih: 6749 kolesarjevProgo je v času odpeljalo: 4866 kolesarjev. Diskvalificiranih & Finišerje, ki niso končali ob času: 1883 kolesarjevŽensk kolesark: 497

Jaz sem bila 2895 od tistih, ki so progo odpeljali in 129 ženska in edina iz Slovenije Proud mama!

Utrinki, ki me popeljejo nazaj so v slikah in videih. THE BEST MI JE BILO! In ko primem danes obe, Bosansko in Francosko, medaljo v roke si rečem: mmmmmmmmm pa mi je ratalo!

IT WAS WORTH IT!

https://www.youtube.com/watch?v=W_9CcHC3VRs

Ni lahko. Je pa izvedljivo in se da. Kako? Z vztrajnostjo, voljo, samo-motivacijo, pozitivo in nasmehom.
V 27-ih dneh sem šla s kolesom 13x na Krvavec. Čisto do zgornje postaje gondole. 15,2km dolg klanec, 1.210 višinskih metrov. 13x! 🤘
Pred letom dni si tega nebi mogla predstavljati. Misel na Krvavec mi je slabo naredila v želodcu. Pa sem se odločila letos, da temu naredim konec.
🔹 Osvojila sem postopek (zjutraj zgodaj vstanem, pojem zajtrk, se oblečem in grem na kolo. Odvozim in ko pridem domov nadaljujem z dnem, ki je pred meno in obveznostmi, ki me čakajo).
🔹Dojela sem, da so se negativna čustva spreminla v pozitivna (Namesto da sem z jezo in slabo voljo rinla v klanec, sem spremenila to v pozitivo, ker sem bila nase ponosna, da to zmorem).
🔹Na "poti" sem spoznala sebe (Sem res vztrajna? Se lahko držim svojega plana, želja? Sem disciplinirana? Motivirana?...na vsa ta vprašanja sem si odgovarjala dan za dnem. Če bi bil odgovor na enega od njih NE, se najbrž nebi vsedla na kolo)
🔹 Spoznaš "pot" (vsak ovinek, vsak razgled, hišo na poti začneš gledati drugače. "zdaj sem na 1/4, zdaj na 1/2, zdaj na 3/4 in še par ovinkov in cilj. Osvojiš vzpenjanje in spust. Ni te strah in ne gre ti "na živce" nič, ker gledaš na vse drugače. S pozitivnimi čustvi.)
🔹 Zmaga. Res je. Na koncu vsake "jedi" mora biti posladek. In ta se v takih izzivih kaže s ponosom, veseljem, zmago nad samim seboj, močjo.

Danes sem oblekla dres Wonder Woman, ker je to energija, ki jo nosim s seboj. UNSTOPPABLE.
https://www.youtube.com/watch?v=W_9CcHC3VRs

V tem času sem motivirala tudi druge. Jim dala moč, zagon in motivacijo. Biti del take zgodbe je zagotovo nekaj najlepšega. In jih dnevno srečujem, tako kot gledam slike v inboxu, ki mi jih pošiljajo iz vrha.
Jutri praznujemo na vrhu rojstni dan. Kako gremo gor? S KOLESI 🤘
I ❤️ CYCLING

Ne zgodi se vsak dan, da dobiš po mailu štartno številko. In ne zgodi se ravnno vsak dan, da greš na Najstarejšo kolesarsko dirko PARIS-BREST-PARIS, ki se odvija VSAKE 4 LETA.WOW! Pa je ratal tud v All Starkah pridt do tega

Še vedno nase gledam kot na punco, ki res uživa v kolesarstvu, v športu na splošno. Niso mi tako pomembne številke, kot mi je pomembna lastna uživancija. Ko se pelješ po cesti in pozdraviš gospo, ki gre ravno iz trgovine, se ustaviš, ker pes preveč podivjano laja nate, občuduješ prekrasne razglede in pokrajino, kjer do sedaj še nikoli nisi bil. Letos sem uspešno zaključila 200km, 300km, 400km in 600km dolge poti in se kvalificirala na to prestižno dirko. Sanje velikih kolesarjev po svetu. Mislim, da jih bo letos vozilo med 6000 in 8000. Ja, ogromno. Iz vseh koncev sveta. Iz Slovenije nas gre kar nekaj. Ženska kolesarka sem jaz edina, kar si štejem v veliko čast. in tole spodaj je moja štartna številka + trasa. 600km tja, in 600km nazaj v 90-ih urah. Višinskih metrov je cca 12.000. Samo-oskrbno. Noro! Številke ob katerih se marsikomu zarola. Jaz v tem vidim le: grem gor in grem dol ziljonkrat

B-Hard Ultra Race & Brevet v Bosni je bila najboljše kar se mi je lahko zgodilo (1230km, 18.500vm) in vsak dan je nekdo, ki me na to res težko dirko spomni. Niti nisem vedla v kaj se podajam, dokler nisem prišla v cilj in pogledala nazaj. Udeležila sta se jo tudi dva najboljša vzdržljivostna kolesarja sveta in eden od njih je takole zapisal:

"1.200 kilometrov dolga B-hard Ultra Race v Bosni se je izkazala za najtežjo po polovici prevožene poti. Močan dež, strme gore in VELIKO višinskih metrov.""The 1.200-kilometer B-hard Ultra Race in Bosnia has proved itself to be its toughest side after Halfwaypoint. Heavy rain,steep mountains and A LOT of elevation meters. "(Christoph Strasser- 6x zmagovalec RAAM-a)

Če sem zvozila Bosno v vseh okoliščinah v katerih sem se znajdla, lahko zvozim vse na temu planetu.

ŠE 6.5 TEDNOV DO ŠTARTA!

Infinity Bike Seat (najboljši sedež)

Športne svetilke (najboljše svetilke)

Maxisport Čerin kolesarska trgovina in servis (top kol.oprema)

yogi.si (QUAD LOCK - najboljše držalo za telefon na balanci)

CONVERSE I LOOOOVVVVEEEE THEMMMM!!!!!!

1231 kilometrov

18486 višinskih metrov

102 ur

Samo-oskrbno brez "šlepanja"

Bosna in Hercegovina

V mislih se sprehajam po krajih, kjer sem bila v Bosni. In sploh ne morem verjeti, da je to res. Da sem jo prevozila v 4ih dneh in videla vse kar sem videla.

Predno sem šla tja, sem se ukvarjala z vprašanjem "Ali bom lahko prevozila 2201m dolg tunel?" Pa sem ga. Ker sem prevozila okoli 50 tunelov vsega skupaj in ugotovila, da so vsi v super stanju. Osvetleni ali neosvetleni. Drugo vprasanje, je bilo "varnost ponoči in ubežniki?" Tud tuki sem se za brez veze neki vnaprej bala, ker se je izkazalo da se nikoli bolj varno nisem počutila, kot v Bosni. In če bi že me kdo ponoči ustavil, bi mi pomagal ne pa kaj naredil.

Koliko prelepih krajev sem videla. Kako je res mogoče to? En dan sem začela na Jahorini in končala na Vlašiču. Vmes pa toooliki ene lepote. En drug dan iz Banja Luke do Mostarja čez Jajce. Ooooh god. Kaj lepšega kot srkati te lepote.

Na poti nobena od težav ni bila toliko velika, da jo nebi znala rešit. Po treh dneh dežja, ko je posijalo sonce sem se spraševala kaj je boljš? Sonce in si žejen non-stop. Ali dež in ti kapljice padajo v usta. Je pa res da sem bila mokra 3 dni in sem se ustavljala v hotelih na poti, da sem s sušilcem za lase posušila vse kar sem imela na sebi. ŠTO NE UBIJA, JAČA

Hvala mojemu močnemu umu in telesu!Hvala mojemu kolesu. 15kg prtljage in mene ni easy projekt!Hvala All Starkam, da so zdržale še en izziv!Hvala B-Hard Ultra Race & Brevet za vrhunsko organizacijo!Hvala Bosni, da je tako lepa in te zna na vsakem kilometru animirati! Čeprav se mi je na poti zdelo, da se tam km drugače obračajo. Tko kot cash. Za en euro dobiš dve marki. In za en km, dobiš dva km

Ubitačni klanci. Dolgi. 23km mislim, da je bil najdaljši, al celo 40km? Spustov tako dolgih tam ni... in narava ne funkcionira tako kot pri nas. 11km, 11km dol. Ne ne 11km gor, 1km dol, 5km gor, 8km dol, 10km gor itd.

Pa mi je uspelo! Premagati vse in priti v cilj na zunaj zmatrana, na notri veselaPONOSNAŠe vedno mi ni jasno, da premagujem vse to s takim nasmehom. Love it!

1230 kilometrov / 4 dniBanja Luka-Kozara-Jajce-Kupres-Mostar-Trebinje-Sutjeska-Višegrad-Jahorina-Konjic-Vlašić--Banja Luka

N-E-V-E-RG-I-V-EU-P

Obenem bi se rada zahvalila tudi:

Infinity Bike Seat - prvič, da me rit ni nič bolela

Športne svetilke - brez njihovih luči bi bilo nemogoče. Isti nastavek, tri luči in potem menjaš brez filanja, ker sem mela že vnaprej vse nafilane

yogi.si in njihov super nastavek za telefon in vodoodporni ovitek.

Maxisport Čerin kolesarska trgovina in servis za opremo

You don't stop when you're tired.You stop, when you are done!

Bosna, kako lepa si!!!

https://youtu.be/zwirR3GrrcI

Volim te!

Kako združiti realnost s sanjami oz. ali je potrebno sanje spremeniti v realnost, da se ne spopadam več s tem kaj je prav in kaj ne? Kam usmeriti misli in kaj je prioriteta? Za nekatere prestara, za nekatere premlada. Za nekatere pre nora za nekatere ne dovolj nora. Zame v popolnem ravnotežju sama s seboj....le te sanje in le ta realnost.

In kaj je realnost? jaz jo vidim v tem da delas nekaj kar pac delas za poloznico za telefon, za gorivo, za ta in oni kredit,...bla bla bla.....

In kaj so sanje? Rada bi naredila to, rada bi sla tja, rabim tri mesece off, ..itd...

že pri pisanju vidim kako ogromna razlika je med obema. Realnost se vrti v materialnem svetu, sanje se vrtijo v dogdivščinah in zbiranju spominov. 

In kaj je potem pomembno? Da zberemo veliko spominov ali veliko denarja?

Nedolgo nazaj mi je gospa, ki ji razgibavam kolk dejala: "Veš Tina, na koncu se človek ne obžaluje stvari, ki jih je naredil, temveč tistih, ki jih ni!"

No evo.....pa grem tečt še en krog in premišljevati o razliki med realnostjo in sanjami. 

To ni sedež, to je sedlo. Ko se usedeš nanj občutiš to neverjetno razliko. Zame najbliža primerjava bi bila, lesen kuhinjski stol in udoben fotelj v dnevni sobi. 

Na stol se usedeš. Je trd in lahko sediš. Dlje ko sediš, bolj iščeš v mislih podlago za zadnjico. A ko se usedeš v fotelj...mmmmm....lahko le še zapredeš in predeš. Udobnost na vrhuncu. 

Na videz  izgleda nenavadno, morda celo neudobno. pa vendar se vsa magija zgodi, ko se nanj vsedeš.

Brez zapletov sem lahko takoj odvihrala na mojo prvo 100km dolgo vožnjo. Brez boležin, brez težav. Naslednji dan sem šla zopet na 100km in tretji dan ponovila. Le da sem spremenjala terene in sem od prvega dnE, ko sem imela zelo ravninsko vožnjo, tretji dan vozila le še v klanec gor in dol. Testirati sem si želela sedež v vsaki možni poziciji in na vseh terenih. 

Res je vrhunski. Nimam nikakršnih težav in ga z veseljem priporočam vsem, ki imate težave sedeti na svojih sedežih. Pa je to 10, 20, 30 km ali pa 100, 200, 300km in več. 

Zasnovan je za kolesarje, ki delajo extremne razdaje. Kar pomeni, da sedijo/sedimo na kolesu tudi po več dni skupaj. In brez udobja to nebi bilo mogoče.

Priporom vsakomur!

Nakup lahko opravite na spodnji povezavi. Ob uporabi kode TINA dobite 5% popust.

https://infinitybikeseat.com/ 

PARIS-BREST-PARIS

1200km20. avgusta je v Franciji najstareša cestna kolesarska dirka, ki se odvija vsakih 4 leta. NAREDILA SEM KVALIFIKACIJE 200km, 300km, 400km in 600km sem prevozila v času, ki je potreben, da se uvrstiš v kvalifikacije.

Ne morem verjet. Ko razmišljam o moji poti, kako daleč sem se pripeljala in kako daleč se bom še peljala. 2019 sem si kupila moje prvo cestno kolo, ne da bi vedela kaj me čaka. Pa vedno se hotela še malo več raziskati in še malce dlje voziti. Tisoče kilometrov in tisoče višincev je za nama. Uživancije.

Pa tudi ogromno trenutkov, v katerih in s katerim spoznaš sebe. Koliko in česa si sposoben. Tvojo voljo, velikost želja, trmo, predanost, disciplino. Veselje do tega  kar delaš in kar obožuješ.

1200km v avgustu me ćaka, katerih se res že veselim.

CONVERSE DON'T LET OTHERS CRUSH YOUR DREAMS. DO JUST ONCE WHAT THEY SAY YOU CAN'T DO, AND YOU WILL NEVER PAY ATTENTION TO THEIR LIMITATIONS AGAIN

NE DOVOLI DRUGIM, DA TI ZRUŠIJO SANJE. NAREDI SAMO ENKRAT, KAR PRAVIJO, DA NE ZMOREš, IN NIKOLI VEČ NE BOš POZORENI NA NJIHOVE OMEJITVE.

Zvonček. 

Ne vem koliko časa sem premišljevala o tem zvončku. Da bi ga imela pritrjenega na balanci kolesa in bi živali vedele, da sem in da jim nočem nič. Da potujem mimo, brez da bi jim kaj hotela narediti. S tem da vedo, da sem in mi zato ne prečkajo ceste. 

Večkrat sem si na začetku poti rekla naglas: "Vse živali tega sveta POZOR! Danes me zopet čaka dolga pot, pazite name in jaz bom pazila na vas. Nič vam ne bom naredila in ve meni ne naredite ničesar. Smo v simbiozi!"

Ponoči sem si ure in ure pela. Včasih eno in isto pesem, da bi me le slišale in ne prečkale cesto, kajti pri spustih po klancih navzdol je hitrost hitro visoka. 

Od sedaj naprej mi bo malce lažje in bom imela poleg mojega petja tudi zvonček. 

Odličen je. Lahko zvoni, lahko pa ga z magnetom utišamo in se zvonenja ne sliši. Primeren je za kolesa in pohodne palice, pa tudi za na nahrbtnike. 

Priporočam v kolikor se sami podajate na dolgeeee poti sami. 

https://www.mixi-caravaning.si/p73469/coghlans-zvoncek-za-odganjaje-medvedov-bear-bell

Pa grem na pot. Tokrat popolnoma sama. 

Štart ob 6:00 popldne: Ljubljana-Črnuče / Cilj: Ljubljana-Črnuče

Tole je pa bila moja vožnja življenja. Tista, ki me je zopet spremenila in mi dodala tiste trenutke v življenju, ki jih sicer nebi (še) doživela in nebi vedla, česa sem sposobna.

Vožnjo sem začela ob 6h popoldne.  Čisto na začetku, ko sem se peljala mimo Štepanjskega naselja (tam sem odraščala), se mi je zdelo, da bo nekaj posebnega. Ker v Štepanjcu nisem bila že u la la časa. In sem vzela to za nek "višji znak" za katerega se je izkazalo na koncu, da se nisem zmotila. 

Do Ivančne Gorice je bilo vse top. Ker sem s seboj imela 3 sendviče, sem si tam natočila le oba bidona z vodo. In se odpeljala.....v noč.  Noč NOČ. Noč. ki je predstavljala mene, sprednjo luč, zadnjo luč in samo 4 avtomobile na cesti vse do Kočevja. OMG! Obdana z gozdovi do Kočevja sem  kolesarila sama. En ježek, štirje avtomobili, nekaj tovornjakov in jaz. In mraz. Nase sem dala vse mogoce. Od rokavic, do anoraka in buffa.  Kilometre in kilometre nikogar, le jaz in moje lučke. Kje dobiti vodo? Pa sem prišla v Kočevje. Končno cestne luči, hiše, mogoče kak avto več na cesti. Grem proti Ribnici, naprej v Sodražico. Wow! Nisem vedla, da so ta mala mesta tako zelo lepa, ko me pot zapelje na levo v klanec. V temo. Na Bloško planoto. Spet v temo. Kje dobiti vodo? Pa sem prišla do pokopališča in si jo končno natočila.  Prva postojanka je bila bencinska črpalka v Rakeku. Odprta. Od Višnje gore do Rakeka je bilo vse zaprto. Prvih 300km je šlo dokaj hitro, potem pa začetek vzponov in Solkan. Uživancija na prelepi kolesarki stezi Solkana. To mora biti daleč najlepša steza v Sloveniji https://www.youtube.com/watch?v=3QdGRxPtXnY&ab_channel=JasnaVodu%C5%A1ek

Vesela sem, da je bil dan, ni bilo pa všečno, da je bil vroč dan. Kontra mrzli noči. Jaz pa z dresom z dolgimi rokavi. Hahahahahaha....toliko enih nasprotij in toliko enih preizkusenj, da se resno vprašaš, koliko moraš imeti glavo na mestu, da vse to zdržiš. Do Petrovega Brda sem rabila celo večnost. Gledam gor v klanec. "Ok, Mašinca, še tole pol pa konc. " Priti na vrh klanca je bilo zame tko, kot največja zmaga v life-u, ker sem vedla, da je zdaj en zelooooo dolg spust pred mano vse do Ljubljane. In kje je začelo deževati? V Tacnu. Presenečenj pač nikoli ni konec dokler ne narediš poti do konca. Ha ha ha Borut je z avtom prisel za mano in mi trobil celo pot do Črnuč, ker je bil tolk vesel da sem speljala celo pot in prišla v cilj ON-TIME. 

Oh, ta tema. Ne morem verjeti, da mi je uspelo! Še vedno ne morem verjeti, da imam toliko "jajc" in mi je uspelo. 

Znak "Divjad na cesti" je bil napogostejši znak, katerega sem videla vsakih 5 minut. Na srečo sva se z eno srnico pozdravili v miru, ostalih 30 pa je skakljalo po jasah. 

LA VITA E BELLA!

Dan pred tem na dimniku Trbovlje, sedaj pa že po 600km kolesarjenja. Noro! Kako se čas hitro odvija in koliko človek lahko doživi v enem vikendu.

Štart ob 7:00 zjutraj: Ljubljana-Črnuče / Cilj: Ljubljana-Ćrnuče 

Ne vem, če sem kdaj s tako nastrpnostjo čakala kolesarsko vožnjo, kot sem to. V mislih na štartu sem bila že v cilju. Z Borutom sva vozila prvih 300km skupaj, nato sem jaz odkolesarila naprej medtem ko si je ob vzel čas za počitek. 

Moje telo je bilo popolnoma spočito in sem že prvih 300km v duetu bila gonilna sila, ker sem vozila ko ptičica. Ni bilo ceste, da bi me zmatrala. Bilo pa je veliko trenutkov kot: "A se spomniš, ko smo tukaj vozili? in točno  tej trgovini sem si kupila sendvič." So poti, ki sem jih prevozila že večkrat, le razdalje so bile druge. 

Najbolj fascinantno mi je dejstvo, da se v roku 600km nabere ogromno višinskih metrov, pa vendar so le 4 "klanci" bili imenovani po imenu, vsi ostali so bili "hoopsterji" Tisti klanci, ki nimajo imena in so včasih bolj zajebani kot uni, ki ga imajo. 

Na pol poti na Goričkem je bila že prava noč. In kar naekrat sem iz dnevnih 28 stopinj padla na nočnih 5. Mraz. Na razdaljah do 600km ne potrebujem počitka,  in brez njega super funkcioniram, zato sva se ločila na polovici in sem šla solo pot naprej. Voziti ponoči je lepo, zna biti pa psihično včasih tudi naporno. Tokrat, se mi je zdelo, da je noč minila tik tak in že sem gledala sončni vzhod ob vznožju na Ptujsko Goro. Najlepši del dneva. Ko se začne daniti, ko počasi začneš oblačila dajati dol s sebe in sonce daje svoje toploto. Končno, sem lahko dala rokavice dol z rok. Vedno znova sem presenečena nad lepoto naše dežele, ko zaplejm na kolesarsko pot. "Oh, končno jo vidim podnevi, saj sem po njej do sedaj vedno vozila ponoči in nisem videla njene lepote.

Kolesarska pot PODČETRTEK-ROGAŠKA SLATINA-ŠMARJE https://www.youtube.com/watchv=5DYefyXbpJI&ab_channel=ZadrugaBikeLab

je zame ena najlepših v Sloveniji, kateri je po nekem času sledil klanec na Gorjane.Wow!!!  Kako lepo je tam gor. Dokler se nisem pripeljala do Brestanice in odkrila neverjeten tunel, ki je kolesarska pot do Krškega. https://www.youtube.com/watchv=mokep2OBuNU&ab_channel=Va%C5%A1Kanal

Le kako je potem lahko človek zmatran, ko pa ga narava tako zabava na poti in animira? ;-) Še vzpon na Bogenšperk in bom v ciljni ravnini? Neeeeeeeeeee....."Tina, sej veš, da so na koncu vedno presenečenja na potenco!" Po Bogenšperku je bil še vzpon na Trebeljevo, ki sem ga izvedla v zavidljivem času in nato spust proti Ljubljani. Zadnji kilometri so bili zame najtežji, ker sem mislila, da ne bodo tako dolgi in ko sem zagledala tablo Ljubljana sem bila najbolj srečno bitje na temu planetu. Uspelo mi je! 607,85km v bruto času 35h.

YEAAAAAAAAAAAAAAAAHHHHH!!!!

Aaaaaaaahhhhhhhh, pa je prišel dan ko grem na dimnik!!!! Po mesecih čakanja so me poklicali in rekli: "Tina, a si pripravljena? 21.4. ob 6:30 zjutraj pridi v Trbovlje?" Moje noge so se začele tresti. Pred enim mesecem sem si zlomila zapestje in ga nisem dala na nobeno tako noro preizkušnjo od takrat. Niti sebe. In že sama misel na dimnik mi je pognala kri po žilah. To ni tko, kot če grem v hribe in nabijem višinca. To je vertikala naravnost "v nebo".

Dimnik Termoelektrarne Trbovlje (TET) je z višino 360 m najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji dimnik na svetu. To je noro, in jaz grem nanj z ekipo, da ga prepleskamo iz rdeče na zeleno.  21.4. zjutraj vstanem in se odpeljem v Trbovlje. Od daleč zagledam dimnik. Damn! Po pogovoru s skupino gremo na izhodiščno točko. V trenutku, ko sem z nogo stopila na prvo prečko je bilo mojega strahu konec in vedla sem, da zmorem priti brez kakršnegakoli strahu na vrh.  14 balkonov in 1400 prečk, ki si sledijo v zaporedju 100 prečk in balkon, naslednjih 100 prečk in balkon .... bilo nas je 10 , tako da ni bila guzva in tudi nismo sli eden takoj za drugim. Imel si prostor za "dihanje". Pa grem ko srnca 100 prečk in stopim na balkon, pa spet 100 prečk in zapestje nic ne boli. Wow! Še 100 in še 100 do konca prečk. Gledam dol, gledam naokoli, noro lepi razgledi.  Če sem mogoče v mislih dneve prej nekako bila skeptična o trdnosti dimnika, moram povedati da je dimnik taka masa v katero, ko si enkrat pod njim, ob njem in na njem zaupaš 100%.  Spodaj ima 22m premera in zgoraj 7m premera. Prečke so stabilne in niti ena se ni zamajala. Vidi se, da je lepo vzdrževan in občutek varnosti je bil, vsaj zame, vrhunski. 

Edinstvena izkušnja, kjer daš na preizkus sebe. Svojo psihično in fizično moč. Tistim, ki imajo težave z višino vsekakor ne priporočam vzpona. Ostali pa: PO PAMETI! Nase pa sem ponosna, da sem ga osvojila in vesela da sem dobila to edinstveno priložnost. Zelen dimnik je vsekakor veliko lepši kot rdeč. Hvala!

Pa sem padla,. Ko sem se zapeljala s pumptracka proti klopci z rolerji. Namesto, da bi zavila desno, sem zavila levo in BOOM! sem bila na tleh v sekundi. 

Pa se zapeljem na urgenco. ....in dobim gips. Uh! Rekli so mi, da moram počivati in da imam kontrolo čez 10 dni. Se odpeljem domov in premisljujem v avtu: "Čez 10  dni sele? Kaj bom do takrat?"

Sem športnica, ki se ukvarja z rehibilitacijo in srčno verjamem v to da je počitek zadnje kar je dobro za poškodbo, saj mora kri krožiti po žilah, ker boljša kot je prekrvavitev hitreje se celi. 

In sem celotno zadevo vzela v svoje roke za kar se je izkazalo, da je zopet bila najboljša rešitev. Vedno znova se sprašujem zakaj sistem vse obravnava identično, ko smo si pa tako zelo različni? 

Gips sem dala dol po 2.5 tednih, roko razgibala in točno po enem mesecu od zloma sem že plezala na najvšji dimnik v Evropi. Na Trboveljski dimnik TET., ter naslednji dan za nameček odvozila 600km dolgo  kolesarsko traso v roku 33h. 

Čut, ki ga imam za poškodbe je edinstven in vem kaj delam. Vsakemu, ki si želi priti nazaj na dan pred poškodbo svetujem: "Če ne veš kako sam, pokliči mene in ti bom pomagala. S skupnimi močmi in disciplino se daleč pride in imeti nekoga, ki verjame vate je največ kar si lahko želiš v tistem trenutku."

tina.zarki@gmail.com

Kaj vse je pomembno za dobro rehabilitacijo, ni le en kup naprav in kup vaj. Bistve so vse nianse vmes. Motivacija, doslednost, disciplina. In kaj še? Pozitivnost in dobra volja. Brez tega ne gre. In ce je ne premoreš ti, ti te lastnosti prinesem jaz.

Nekaj časa je minilo odkar sem nekje prebrala, da se srečnim ljudem poškodbe hitreje celijo. Res se. Ker se celjenje najprej začne v glavi.

"Koliko pa to stane?"

Odvisno od tvoje odličitve kako hitro hočeš priti nazaj v življenje pred poškodbo. Skupaj prideva do neverjetnih rezultatov.

"Kako pogosto je priporočljivo?"

1. 1x/teden

2. 2x/teden

3. 5x/teden

4. 7x/teden

Vaje + masaža

Najbolj optimalna opcija je 5x/teden.

Bolj dosleden in discipliniran kot si, hitrejša je rehabilitacija.

Tina

Dolgo časa sem iskala kvalitetna kolesarska očala, katera bi lahko uporabljala na kolesu tako podnevi kot ponoči. Rudy Project Cutline kolesarska očala so vrhunska samozatemnitvena očala, ki so odlična 24/7 na kolesu. Kot ultra-kolesarka lahko povem, da še nikoli nisem imela tako odličnih kolesarskih očal. 

Prejšnja očala so od mene zahtevala, da sem se ustavljala in menjavala šipice. Od črnih ki sem jih imela za podnevi do rumenih ali prozornih za ponoči. S Cutline kolesarskimi očali, sem tako prihranila čas, ki ga uživam na kolesu in skrb glede šipic za očala, kajti Cutline očala združujejo vse. Tudi vožnja skozi tunele je precej lažja. Stekla so nezlomljiva in četudi vam padejo na tla, se ne bodo odrsala 

Sama očala mi nudijo zaščito ki jo na kolesu potrebujem. njihova velikost mi omogoča popolno zaprtost in mi nudi tudi pri visokih hitrostih to, da mi ne piha v oči in tako moje oči ostajajo varne ob vseh vremenskih spremembah. Očala katerim popolnoma zaupam. Vožnja z njimi je veliko lažja in udobnejša.

Oblika kolesarskih očal Cutline je vrhunska. Zgornji in spodnji robovi se lahko snamejo oz, po želji tudi zamenjajo z drugo barvo. Zdi se, da lahko iz enih očal sestavim tri različna očala. Osebno, mi pomeni to veliko, ker se lahko z videzom poigravam tako z očali kot se tudi s kolesarskimi dresi. Sam oprijem očal je udoben in me tudi po večurni vožnji ne začne žuliti za ušesmi. So izjemno lahka in in udobna. 

Vsem kolesarjem priporočam kolesarska očala Rudy Project: Cutline. So edinstvena in vožnja z njimi še nikoli ni bila tako udobna in kvalitetna. 

Osebno, jih ne menjam. Ker se z njimi dobila vse kar potrebujem. Cenovno so v razredu vseh kakovostnih očal, le da imajo te veliko prednost pred drugimi: so samozatemnitvena, lahko jih uporabljam v vseh vremenskih pogojih tako podnevi kot ponoči, so lahka in udobna. Design vrhunski. 

Ocena (1-10): 10

Tina

www.maxisport.si